
PASJA ŠOLA - ZDRAVJE IN NEGA
PASJA ŠOLA - ZDRAVJE IN NEGA
Pasja šola - CEPLJENJA
Cepljenje tako pri ljudeh kot tudi pri živalih nudi zaščito pred nekaterimi virusnimi obolenji, ki bi sicer lahko bile za živali tudi usodne. Svetovna veterinarska organizacija WSAVA (World Small Animal Veterinary Association) na podlagi imunoloških raziskav izda priporočila, katerim sledijo veterinarji po vsem svetu. Ločimo osnovna in dodatna cepiva, pri čemer naj bi vsaka žival tekom življenja dobila vsaj en odmerek osnovnega cepiva in po potrebi tudi dodatno cepivo. Cilj je preprečiti epidemije in zaščititi imunsko oslabljene živali (mladiči, starejše in bolne živali) s čim manjšo frekvenco cepljenj. Za zagotavljanje zaščite celotne populacije, mora biti cepljenih vsaj 85% živali. Pred vsakim cepljenjem se svetuje tudi dajanje sredstev proti notranjim zajedalcem, saj je tako cepljenje bolj učinkovito in manj obremenjujoče za imunski sistem.
OBVEZNO CEPLJENJE
Zakonsko je obvezno cepljenje psov proti steklini, neozdravljivi bolezni, s katero se lahko okužijo tako psi kot tudi ljudje. Steklina je virusna bolezen (Lyssa virusi), ki prizadane osrednje živčevje. Psi se najpogosteje okužijo z ugrizom stekle lisice, ljudje pa preko ugriza psov. Kar 99% vseh primerov stekline pri ljudeh posledica ugrizov psov.
Inkubacijska doba je odvisna predvsem od mesta ugriza, količine in tipe virusa. Bolezen poteka v treh stanjih:
-
Prodromalna faza traja 1-3 dni. Pri živalih opazimo spremembo v obnašanju, velikokrat se psi skrivajo svojim lastnikom
-
Ekscitacijska faza, v kateri je žival agresivna, razdražena, grize predmete okoli sebe, nastopijo že mišični krči
-
Paralitična faza, ko se pojavi ohromelost zadnjih nog, paraliza žvekalnih in mišic grla in posledično žival pogine zaradi zadušitve
V Soveniji je bila urbana oblika stekline izkoreninjena že po drugi svetovni vojni, ko se je leta 1947 uvedlo obvezno cepljenje psov. Kasneje, v 70ih letih prejšnjega stoletja, pa se je pojavila oblika stekline, katere glavni prenašalec so lisice. Leta 1988 je Slovenija za izkoreninitev te bolezni pričela z izvajanjem cepljenja lisic proti steklini s polaganjem vab ter s postopkom spremembe sistema cepljenja psov proti steklini.
Cepljenje psov proti steklini določa Pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline (Uradni list št. 98/13; http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV11850). Od leta 2013 velja nova zakonodaja, po kateri se je spremenila dinamika cepljenja. Pse moramo v razmaku enega leta ali manj cepiti trikrat, naslednja cepljenja pa se opravijo v skladu z navodili proizvajalca cepiva. V kolikor se drugo, tretje ali nadaljnja cepljenja ne izvajajo v določenih časovnih rokih, se cepljenje po prekinitvi šteje kot prvo cepljenje. Podatke o opravljenem cepljenju se vpiše v register psov in v potni list psa. Glede na smernice WSAVA je cepljenje proti steklini obvezno tudi za mačke in bele dihurje, če z njimi potujemo, priporočljivo pa je za mačke, ki živijo zunaj ali imajo izhod v naravo.
Shema cepljenja:
Prvo cepljenje |
Drugo in tretje cepljenje |
Nadaljnja cepljenja |
Med 12 – 16 tednom starosti |
V razmakih do 12 mesecev od predhodnega cepljenja, pri čemer dve zaporedni cepljenji ne smeta biti opravljeni v istem koledarskem letu |
Po navodilih proizvajalca |
Zaradi vseh preventivnih ukrepov je steklina pri nas izkoreninjena, stekle živali pa se pojavljajo predvsem na obmejnem področju s Hrvaško.
V primeru, da pes zaužije vabo za lisice to zanj ni nevarno, saj mu kvečjemu zagotovi odpornost. V primeru, da vaba pride v stik z rano ali sluznico pri ljudeh, pa je potrebno mesto izprati z vodo in se zglasiti v antirabični ambulanti, kjer se osebo obravnava tako, kot da jo je ugriznila stekla žival.
OSTALA CEPLJENJA
Med ostala cepljenja uvrščamo cepiva proti pasji kugi, parvovirozi, virusnem hepatitisu, kužnem kašlju, leptospirozi in boreliozi.
Pasja kuga je zelo nalezljiva virusna bolezen. Značilni znaki okužbe so povišana telesna temperatura, depresija, neješčnost, izcedek iz oči in gobca, kašelj, bruhanje, driska, kasneje pa lahko tudi mišični krči, paraliza itd.
Parvovirozo povzroča virus, ki močno poškoduje črevesno sluznico, pri mladičih pa tudi srčno mišico. Virus je nevaren predvsem za mlade pse, saj je kar 85% okuženih psov mlajših od enega leta.
Virusni hepatitis je bolezen, ki ga povzroča adenovirus tipa I. Živali se najpogosteje okužijo z zaužitjem urina, blata ali sline okuženih živali. Prizadene endotelij žil, jetra, ledvice, vranico in pljuča.
Kužni kašelj je zelo nalezljiva bolezen dihal, katero lahko povzročijo virusi (pasji adenovirus tipa II, virus parainfluence, pasji respiratorni koronavirus) ali bakterije (Bordetella bronchiseptica). Značilni znaki okužbe so pojav hudega vlažnega ali suhega kašlja, ki se poslabša ob telesnem naporu, vznemirjenju ali pritisku na vrat. Pogosto bolezen mine sama od sebe v dveh tednih, možen pa je tudi zaplet s sekundarno bakterijsko pljučnico.
Shema cepljenja:
Smernice priporočajo, da mladiče trikrat zapored cepimo proti pasji kugi, virusnem hepatitisu, kužnemu kašlju in parvovirozi. Cepljenje nato nadaljnje izvajamo ne pogosteje kot na tri leta, saj so cepiva zelo učinkovita in zagotavljajo dolgotrajno imunost.
Leptospira je bolezen, ki jo povzroča bakterija Leptospira interrogans. Prenašajo jo predvsem glodalci, in sicer z izločanjem urina. Prizadene predvsem jetra in ledvice, okužimo pa se lahko tudi ljudje. Cepivo deluje kratkoročno, zato se priporoča vsakoletno revakcinacijo.
Boreliozo povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, prenašajo pa jo najpogosteje klopi. Cepivo nudi slabo zaščito, zato je pomembna preventivna zaščita v obliki ostalih zaščitnih sredstev (ampule in ovratnice proti klopom, spreji itd).
Pasja šola - SRČNA GLISTA
Ob odhodu na zaslužene počitnice si seveda želimo prosti čas preživeti skupaj z našimi štirinožci. Vendar pa zadnjih nekaj let počitnice v toplih krajih s psom niso več tako brezskrbne kot so bile včasih. Psi so namreč izpostavljeni raznim boleznim, ki jih prenašajo klopi. V spomladanskem času nas pričnejo veterinarji opozarjati na tako imenovano srčno glisto. Gre za parazita Dirofilaria immitis, ki povzroča bolezen dirofilariozo. Pogosta je v toplih in vlažnih krajih, kjer so pogosti komarji, ki so vmesni gostitelj parazita. Velika pojavnost bolezni je v Franciji, Španiji, Italiji in tudi Slovenskem primorju, Istri in Južni Dalmaciji.
Življenjski cikel:
Od mesta pika komarja ličinke (mikrofilarije) parazita potujejo po krvnem obtoku do srca, kjer se v roku 3-6 mesecev razvijejo odrasli osebki. Odrasle gliste živijo do 5 let in v tem času lahko nastane več milijonov mikrofilarij. Pes ima lahko v telesu prisotnih tudi 300 glist.
(https://www.trifexis.com/about-parasites/heartworms; https://vcahospitals.com/know-your-pet/heartworm-disease-in-dogs)
Znaki:
Znaki bolezni so odvisni od števila odraslih parazitov oz. mikrofilarij, ki so prisotni, od lokacije in preteklega časa od okužbe.
Odrasli paraziti onemogočijo normalen pretok krvi skozi srce, zamašijo glavne žile in s tem zmanjšajo dotok krvi v druge organe po telesu. Posledično je onemogočeno normalno delovanje organov. Najpogostejši klinični znaki so kašelj, zadihanost, telesna šibkost, nervoza, ki so izrazitejši ob telesni aktivnosti, ko je možna tudi izguba zavest ali dezorientacija. Ob naprednejši obliki bolezni pride do kongresivne srčne napake ter nabrekanje abdomna in nog zaradi zadrževanja vode. Možna je tudi izguba telesne mase, slabša kondicija in anemija.
Mikrofilarije pa krožijo po krvnem obtoku po telesu, vendar ostajajo primarno v manjših žilah. Z zatesnitvijo žil lahko preprečijo tok krvi po žilah, s čimer se zmanjša dotok hrane in kisika v celice. Primarno najdemo mikrofilarije v jetrih in pljučih, česar posledica je kašelj, ciroza jeter, anemija in splošna šibkost. Tudi ledvice so lahko prizadete, kar vodi v kopičenje strupov v telesu.
Diagnoza in zdravljenje:
V večini primerov s hitrimi krvnimi testi zaznamo okužbo. V začetnem stadiju je zdravljenje uspešno, kasneje pa težavno in pogosto neuspešno. Psa zdravimo z zdravili, katera po potrebi kombiniramo z antibiotiki, protibolečinskimi zdravili, posebnimi dietami, diuretiki za odstranjevanje vode v pljučih ter zdravili za izboljšanje srčne funkcije. V nekaterih primerih tudi po ozdravitvi psi potrebujejo doživljenjsko zdravljenje srčnih napak (uporaba diuretikov, β-blokatorjev ali kardioglikozidov itd).
Zato so ključni preventivni ukrepi. Uporabljamo različna preventivna sredstva, kot so:
- Mikrofilaricidna zdravila, ki jih damo psu najkasneje en mesec po prihodu domov
- Repelentna sredstva, kot so ampule (Stronghold, Nexgard itd), spreji itd
Če s psom redno potujemo na morje v poletnih mesecih, je priporočljiva uporaba omenjenih zdravil enkrat mesečno oz. po navodilih proizvajalca. Pri tem je pomembno omeniti, da so nekatere pasme (borderski ovčar, avstralski ovčar itd) občutljive na določene antiparazitske snovi, zato je priporočljivo, da psa predhodno testiramo na nekatere sestavine v zdravilih (MDR1 test).
Tako da, preventivno zaščitimo svoje najboljše prijatelje, in brezskrbno uživajmo v poletnih vragolijah 😉
(viri: https://vcahospitals.com/know-your-pet/heartworm-disease-in-dogs; https://www.heartwormsociety.org/heartworms-in-dogs)
Pasja šola - STIK Z MOČERADOM
V jesenskih mesecih, ko je veliko dežja in vlage, ob sprehodu po gozdu in obgozdnih poteh pogosto naletimo na navadnega močerada. Vsi ga poznamo po tipičnih rumenih lisah na črnem telesu, vendar se morda ne zavedamo, da imajo te barvne oznake biološki pomen. Gre za svarilne lise, ki potencialnemu predatorju sporočajo, da je bolje zgolj opazovati in se ne približevati.
Navadni močerad (Salamandra salamandra)
spada med dvožike, kij jih najdemo v gozdnatih
področjih zahodne, osrednje, južne Evrope,
vključno z Iberskim in Apeninskim polotokom
ter Balkanom.
Večino časa preživi pod kamni, v razpokah, med
odpadlim listjem, kjer lahko ohranja vlažnost telesa,
hkrati pa je varnejši pred plenilci.
http://www.pticarji.si/articles.php?lng=sl&pg=82
Odrasli osebki živijo skoraj izključno na kopnem, kjer se tudi parijo. Ličinke se razvijajo v telesu samice, tako da za razliko od večine slovenskih dvoživk le-ti ne odlagajo jajc, temveč že dobro razvite ličinke; pravimo, da so živorodni.
Močerad se pred plenilci brani z izločanjem nevrotiksičnih snovi, med katerimi sta najpomembnejša samandarin in samandaron. Kopičijo se v paratoidnih in dorzalnih kožnih žlezah, imajo pomembno zaščitno antimikrobno in antifungicidno vlogo, hkrati pa živali ščitijo pred plenilci. V nevarnosti močerad zasede obrambni položaj, iztegne ekstremitete in se dvigne s telesom proti plenilcu. Slednje mu omogoča, da razpši strup v razdaljo do dveh metrov.
Klinični znaki
Mehanizem delovanja toksinov ni popolnoma razskan. Gre za močne strupe, ki prizadenejo centralni živčni sistem vretenčarjev, posledica česar so paralize, hiperventilacija in aritmije. Zastrupitev na koncu vodi v respiratorno paralizo, ki se primarno konča s smrtjo.
Ob pasjem ugrizu ali zaužitju par minut po stiku opazimo pri psu nemir, tresenje, slinjenje in pospešeno dihanje. Kasneje nastopijo močni mišični krči in oteženo dihanje. Posledica ugriza ali zaužitja močerada je odvisna od velikosti psa ter od količine zaužitega strupa.
Zdravljenje
Žal zdravila proti strupu močerada ni, zato je ključno, da smo na sprehodu pozorni na naše tirinožce. V primeru, da do stika vseeno pride, moramo čimprej z vodo sprti gobec in poiskati veterinarsko pomoč.
Zdravljenje poteka simptomatsko. Za preprečitev nadaljne absorpcije je potrebno obsežno spiranje z vodo, dodatno pa se za zdravljenje uporabljajo različna zdravila, kot so benzodiazepini itd.
Viri:
Habermehl, 1974, Chemical zoology 9
Erjavec in sod., 2017, Med. Weter 73 (3)