PASJA ŠOLA - Pogoste zmote o psih in šolanju

Psi prinesejo na svet določene značajske karakteristike. Nekatere so pasemsko pogojene. Treba je razumeti, da so mnogo pasem skozi generacije in generacije vzrejali v določen namen, kar pomeni, da so parili predstavnike, ki so najbolj izražali pasemsko značilnost oziroma namen. Pastirske pasme morajo biti neustrašne in samostojne, da lahko branijo svojo čredo pred zvermi, tudi če bi to lahko vodilo v smrt psa, saj je le tak pes uporaben v ta namen in mu lahko zaupaš. Lovski psi imajo močan lovski nagon, predvsem samci bolj resnih pasem so lahko  dominantni in ne prenašajo drugih samcev, nekatere pasme so izredno temperamentne, nekatere bolj iščejo sodelovanje s človekom, druge manj, nekatere imajo bolj izražen obrambni ali čuvajski nagon itd. In to ne glede na velikost pasme.  Šolanje ne more spremeniti nagonov in močnih značajskih značilnosti, lahko pa se le te kontrolira. Vendar je tu pogosto izredno pomembna avtoriteta vodnika. Ne morete pa pričakovati od dominantnega samca na primer, da se bo po šolanju igral z drugimi samci, saj to ob njegovem srečanju z njimi sploh ne obstaja v njegovem repertoarju idej. V tem primeru zahtevamo, da se na primer psi med seboj ignorirajo. Zato je izbira pasme še kako pomembna. Lahko pomeni razliko med tem, ali bo pes hodil z vami na obiske in dopuste, ali ga bo lahko čuval sorodnik oz prijatelj, ali bo lahko kdaj spuščen, ali boste na sprehodu vedno na preži za potencialnimi težavami.

Psi načeloma ubogajo ali ne ubogajo, odvisno kako resno jemljejo svojega vodnika. Zmotno je pričakovati, da vas ne bo nujno ubogal pri lažjih vajah in v lažjih situacijah, ko ga boste pa poklicali iz divje igre s pasjimi prijatelji, ki se  odvija 50 m stran, ali med gonjenjem srne pa bo takoj prišel na vaš priklic. Doslednost je osnova pri ubogljivosti psa.

Večina lastnikov psov ne želi uporabljati prisile, kar je sicer razumljivo, najraje pa tudi ne bi podkupovali psov s priboljški. Dejstvo je, da psi delajo kar hočejo in kar morajo, ne bodo pa delali nečesa, kar ne želijo in jim ni treba. Prav tako ne bodo nehali početi nekaj kar želijo, v kolikor jim ne bo treba nehati oziroma ne bo nobene posledice. Načeloma se psa vse nauči skozi pogojevanje, se pravi da dobi piškot, mora sesti in se tako nauči, kaj pomeni sedi. S priboljški pa pridobimo le znanje, ne pa tudi ubogljivosti. Ko bo psu nekaj pomenilo več kot priboljšek od vodnika (igra z drugim psom, lov zajca, kos mesa na tleh) in bo zato njegova povelja ignoriral, za kazen pa ne bo dobil priboljška, zato ne bo naslednjič v isti situaciji ubogal, pač pa ga bo ponovno ignoriral, saj bo spet brez posledic dobil tisto kar mu več pomeni. In to ob predpostavki, da ima vodnik vedno priboljške s seboj, saj če pes uboga le zaradi nagrade, bo ta ubogljivost izpuhtela takoj, ko bo ugotovil, da se mu več ne izplača. V primerih, ko je neko vedenje za psa samo po sebi nagrajujoče (žretje hrane zunaj, igra s psi, lov mačke, tudi če je nikoli ne ujame itd.), je načeloma za kontroliranje njegovega vedenja potrebno uporabiti neko obliko negativne motivacije, ki ni nujno vedno le fizična prisila. Se pravi nekaj, kar bo tako neprijetno, da ko bo hotel spet na primer ignorirati vodnika in pojesti kakšen drekec s tal, se bo spomnil negativne posledice in se zato raje izognil vedenju, ki do posledice pripelje. In ob tem izpostavim še eno zmoto – kričanje na psa ni prisila in ni tovrstna posledica, pogosto histerično kričanje psu pomeni le nemoč vodnika. Kričanje deluje le takrat, ko pes ve, da po njem pa res sledi nekaj zanj neugodnega.

To je pogost pristop oziroma užaljeno stališče lastnikov psov, ki pa je tudi popolnoma nekonstruktivno. Psi na žalost nikoli ne vidijo situacije v takšni luči. In tudi ne bodo zato ubogali, kar pa ne pomeni, da vas nimajo radi, samo radi tudi počnejo, kar jim paše. To, da jim daste vsak dan za jesti pa je zanje samoumevno in žal ne pomislijo na to, da jim hrano kupujete z v službi zasluženim denarjem.

Pri psih je najpomembnejša doslednost. V kolikor boste popustili pri zahtevah, bo pes vedno poskušal, če lahko stvari spet naredi po svoje. Ne bo cenil vaše trenutne popustljivosti in zato naslednjič ubogal in vaše nedoslednosti ne bo zaznal le kot izjemo. Tudi če mu boste na glas to razložili. Pes se nauči ali da nekaj mora ali pa da mu nekaj ni treba narediti.

To je pogosta zmota, predvsem pri vedenju za mizo, lahko pa tudi pri vsiljevanju igre ali čem podobnem. V kolikor je pes nadležen in mu z nadležnostjo nekaj uspe, bo to seveda ponavljal, še bolj zagnano. Ugotovil bo, da se mu nadležnost ali nadlegovanje splača. Tudi če mu boste povedali, da ok, enega dobiš, tako da si svoje dobil, zdaj pa mir. Pes čaka in čaka, sredi vabljivih vonjav, tako ponavadi nima drugih bolj zanimivih opravkov in čaka in poskuša in če mu uspe po 20 minutah, se mu je dolgotrajno nadlegovanje obrestovalo in ga bo seveda ponavljal. Kar šteje je doslednost!

Pogosto se vodniki pri reševanju vedenjskih težav zapletajo v iskanje nekih potencialnih tragičnih razlogov za vedenje psa, kar v končni fazi onemogoči ali ovira odpravo le teh. To je sploh pogosto pri posvojenčkih. Lahko, da je bilo v preteklosti nekaj, kar je v neki obliki sprožilo določeno vedenje, vendar psi o tem ne razmišljajo več, vendar se le še naprej odzivajo na določen način. In pes ima vedno razlog za svoje vedenje. Vendar, če želimo nekaj odpraviti, potem to ne more biti opravičilo. Pogosto je treba enostavno izhajati iz trenutne situacije in učinkovito ukrepati, seveda celovito.